Cerkev sv. Bolfenka stoji v Hudem Kotu, na nadmorski višini 942 m. Je poznogotska cerkev, zgrajena v baročnem slogu v začetku 16. stoletja. Prvič se omenja okrog leta 1585. Dolga je 14 metrov, visoka pa 4, 5 metra. Od župnijske cerkve sv. Jerneja je oddaljena 6 kilometrov. Cerkev je krita s šintli. Prezbiterij cerkve je obokan, ladja ima raven strop - kasete - z različnimi ornamenti. Tla so tlakovana s kamnom stene  pa ometane in pobeljene. Zakristija je pod zvonikom na levi strani ob prezbiteriju. Kor je lesen, na njem so stare orgle na meh in nožni pogon. Cerkev ima tudi prižnico. Po drugi svetovni vojni je cerkev dobila zvon težak 90 kilogramov.

Na glavnem oltarju je oljnata slika sv. Bolfenka. Predstavi nam prizor, kako sv. Bolfenk stoji ob leseni kolibi ob jezeru, v rokah pa drži tesarsko sekiro. Oblečen je v škofovsko obleko. Nad sliko je Marija Vnebovzeta z angeli.

Desni stranski oltar je posvečen sv. Florijanu.

Na levem stranskem oltarju pa je slika sv. Filipa in Jakoba.

(Vir: Župnijska kronika župnije Ribnica na Pohorju)

Ob cerkvi je mogočna lipa, ki je bila zasajena ob westfalskem miru, ob koncu 30-letne vojne leta 1648.

Lepa nedelja je teden dni pred "Ansko nedeljo" (sv. Ana - 26. julij).

SV. BOLFENK

Sv. Bolfenk se je rodil okoli leta 924 v Pfullingenu v Nemčiji. Že kot otrok je s svojo bistrino duha vzbujal pozornost med sošolci in učitelji. Šolanje je nadaljeval v samostanu. Bil je preprost in skromen, zato si je vedno želel postati menih in misijonar. A življenje mu je obrnilo pot v drugo smer. Postal je škof. Preprostost in skromnost sta kljub vsemu ostali njegovi vrlini. Kot škof je bil skromen, dober organizator, vedno uvideven in usmiljen. Znal se je vživljati v krajevne razmere. S svojo dejavnostjo, prijaznostjo in vzornim življenjem se je močno priljubil ljudem. V velikih človeških stiskah je poskrbel za mnogo ubogih in lačnih ljudi. Ozdravil je mnoge bolne na očeh, prav tako je ozdravljal duševne bolnike.

Legenda pripoveduje, da je svetnik določil kraj za zidavo cerkve tako, da je v določeno smer vrgel sekiro; legenda in narodna pesem, ki sta ohranjeni tudi pri nas na slovenskem, pripovedujeta, da mu je celo hudobec moral pomagati nositi kamenje za zidavo cerkva. Kot cerkvenega patrona, zavetnika in zaščitnika ga častijo rezbarji, pastirji, drvarji, oglarji, brodarji in tesarji. Priporočajo pa se mu bolniki na očeh, z bolečinami v trebuhu, pri krvotoku, ohromitvi, kapi, bolniki z bolečinami v nogah...  Na slikah je največkrat upodobljen s škofovsko palico in s tesarsko sekiro. Umrl je 31. oktobra 994 v Puppingu v Avstriji. Leta 1052 je bil v Regensburgu razglašen za svetnika.

(Vir: Leto svetnikov)