Ribnica

 

 

 

V teku postnega časa smo se osredinili na Jezusa: kdo je Jezus Kristus in kaj dela danes za nas. Videli smo, da nas Jezus osvobaja demonskih sil, odpira pred nami obzorje večnega življenja, nas razsvetljuje s svojo resnico, nas obuja iz smrti srca … Sedaj, v velikem tednu, pa smo prispeli do srčike krščanskega oznanila, ki je Kristusova smrt in vstajenje – velika noč.

 Cvetna nedelja je poleg velikega petka edini dan v bogoslužnem letu, ko beremo v evangeliju Kristusov pasijon. Zdi se mi, da bi zatajil svoje poslanstvo, če bi govoril o čem drugem, kot o tem. Nekoč so se v velikem tednu udeleževali procesij, križevega pota in postnih pridig. V številnih krajih je še vedno zelo živa procesija mrtvega Kristusa in druga izročila, ki so povezana s Kristusovim trpljenjem. Morda pa je za mnoge to edinstvena priložnost, ko lahko posvetijo nekaj časa in pozornosti Kristusovemu trpljenju. Eden od psalmov pravi o Jeruzalemu: »Vsi smo tam rojeni.« Še veliko bolj upravičeno lahko to misel ponovimo za Kristusovo trpljenje: Vsi smo tam rojeni!

Vemo za ozdravljenje, ki se zgodi po zaslugi oči. Judje, ki so jih v puščavi pikale strupene kače, so ozdraveli, če so pogledali na podobo kače, ki jo je Mojzes obesil na drog. Vemo, da je ta simbol predstavljal Kristusa. Kdor z vero pogleda nanj, ki je povzdignjen na križ, je ozdravljen ne le na duši, ampak je ozdravljen tudi njegov spomin, njegova čustva, včasih tudi njegovo telo. »Po njegovih ranah smo ozdraveli.«

Stopili bomo torej na zelo kratek križev pot, kiima le tri postaje. Prva postaja nas bo vodila v vrt Getsemani, druga v Pilatovo sodno hišo, tretja pa na Kalvarijo. O Jezusu v oljčnem gaju je zapisano:

»Začel se je žalostiti in trepetati.
Tedaj jim je rekel: 'Moja duša je žalostna do smrti.
Ostanite tukaj in bedite z menoj!'«

Neprepoznavni Jezus! On, ki je ukazoval viharju in morju in sta mu bila pokorna, ki je vsem govoril, naj se ne bojijo, je sedaj plen žalosti in agonije (Dobesedno gre za grozo osamljenega človeka ali za strašno osamljenost). Kakšen je razlog? Ta je povzet v eni sami besedi – kelih:

»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene!«

Kelih označuje vso težo trpljenja, ki se zgrinja nanj. Pa ne le to. Označuje mero Božje pravičnosti, ki so jo ljudje napolnili s svojimi grehi in prestopki. »Greh sveta« je, ki ga je vzel nase in ki pritiska na njegovo srce kakor kamen.

Za trenutek si predstavljajmo, kot da je to naše materialno vesolje, ki ga sestavlja milijarde galaksij in vsaka ima milijarde zvezd, ogromna piramida, obrnjena na glavo in sloni na eni sami točki: kakšen pritisk bi morala prenašati ta točka! Tudi moralno vesolje krivde, ki ni nič manjše od brezmejnega materialnega vesolja (pomislimo na sovraštvo, laž, egoizem, nepravičnost, ki je v svetu), je bilo kakor ogromna na glavo obrnjena piramida, katere konica je pritiskala na Kristusovo srce. Od tod njegova smrtna žalost in krvavi pot. »On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd« (Iz 53,5).

Filozof Pascal je rekel: »Kristus prestaja agonijo v oljčnem vrtu vse do konca sveta. Ne pustimo ga samega v vsem tem času.« On prestaja smrtno trpljenje povsod, kjer je en sam človek, ki se bori z žalostjo, s strahom, s tesnobo, kjer je človek v brezizhodnem položaju, kakor je bil tisti dan on. Mi ne moremo storiti nič za Jezusa, ki je takrat prestajal smrtni boj, lahko pa nekaj storimo za Jezusa, ki danes bije smrtni boj.

Vsak dan slišimo o tragedijah, ki se dogajajo, včasih celo v naši neposredni okolici, za sosednjimi vrati, a jih nihče ne opazi. Koliko oljčnih vrtov, koliko Getsemanijev v srcih naših mest! Ne pustimo samih vseh tistih, ki so se znašli v njih.

Zapustimo zdaj oljčni vrt in se odpravimo v Pilatovo hišo.

»Vojaki so ga odpeljali na dvorišče palače, to je sodne hiše, in sklicali vso četo. Ogrnili so ga v škrlat, spletli krono iz trnja in mu jo nadeli. Začeli so ga pozdravljati: 'Pozdravljen, judovski kralj!' Tolkli so ga po glavi s trstom, pljuvali vanj, poklekovali pred njim in se mu priklanjali do tal.«

Flamski slikar iz 16. stoletja je prav ta prizor Jezusa v Pilatovi hiši upodobil na eni svojih slik, ki jo bom skušal opisati. Na glavi ima šop sveže nabranega trnja (na njem so še listi). Po glavi polzijo kaplje krvi, ki se na obrazu mešajo s solzami. Jezus, ki joka. Toda ne joka nad seboj. Joka nad tistim, ki se trdovratno upira, da bi ga razumel, kakor je le malo pred tem jokal nad Jeruzalemom.

Usta ima na pol odprta, kot tisti, ki s težavo lovi sapo. Pravkar je bil prebičan … Na ramenih mu visi težak in oguljen plašč, bolj podoben pločevini kakor pa tkanini. In potem roki dvakrat zvezani v zapestju z neudelano vrvjo! Prav to najbolj gane. Jezus ne more premakniti niti prsta. Je človek, ki mu je bila odvzeta sleherna svoboda. Popolnoma negiben. Tudi on je aretiran! O njem bo Pilat rekel ljudstvu: »Ecce homo!«, glejte, človek.

Tudi tukaj moramo reči: Jezus je v Pilatovi sodni hiši vse do konca sveta. Pomislimo na vse, ki prestajajo mučenje, na vse zapornike včeraj in danes (pa naj bodo nedolžni ali krivi), sami so in brez pomoči, prepuščeni na milost in nemilost okrutnih ječarjev ali neusmiljenih policistov, v kakšnem temnem kotu ječe, kjer nihče ne more posredovati; končno pomislimo na Jude, ki so v taboriščih smrti kakor jagnjeta poslani v klanje. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«

Zapustimo tudi Pilatovo sodno hišo in se povzpnimo na Kalvarijo.

»Jezus je zavpil z močnim glasom:
'Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'
Spet je zakričal z močnim glasom in izročil duha.«

To, kar bom sedajle rekel, zveni skoraj kakor kletev, a bom kasneje pojasnil. Jezus je na križu postal ateist, tisti, ki je brez Boga. Dve vrsti ateizma sta. Aktivni ali prostovoljni ateizem tistega, ki zavrača Boga, in pasivni ateizem tistega, ki prenaša, ko je zavržen (ali se čuti zavrženega) od Boga. Ateizem krivde ter ateizem kazni in zadoščevanja. Jezus je na ta način vnaprej zadoščeval za ves ateizem v svetu. Ne le za ateizem tistih, ki se za take razglašajo, ampak tudi za ateizem praktičnih ateistov, torej tistih, ki živijo, »kakor da bi Bog ne obstajal«, ko Bog nima niti zadnjega mesta v njihovem življenju. Zadoščuje za »naš« ateizem, kajti v tem smislu smo vsi bolj ali manj ateisti, torej tisti, ki »se ne brigajo« za Boga. Danes je tudi Bog »obrobnež«, odrinjen na rob življenja večine ljudi.

Tudi tukaj moramo reči: »Jezus je na križu vse do konca sveta.« In to v vseh, ki po nedolžnem trpijo. Pribit je na križ v hudo bolnih. Žeblji, ki ga še vedno držijo na križu, so vsa krivična dejanja do revnih. V enem od nacističnih taborišč so obesili človeka. Nekdo je s prstom pokazal na žrtev in vprašal vernega človeka ob sebi: »Kje je v tem trenutku tvoj Bog?« »Ga ne vidiš?«, mu je odgovoril. »Visi na vislicah.«

V vseh »snemanjih s križa« vedno izstopa osebnost Jožefa iz Arimateja. On predstavlja vse tiste, ki tudi danes izzivajo politične režime ali pa javno mnenje, da bi se približali obsojencem, zavrženim, obolelim za AIDS-om in bi se potrudili, da bi vsaj komu od njih pomagali stopiti s križa. Za koga od današnjih »križanih« bi bil lahko pričakovani »Jožef iz Arimateje« prav eden od nas.

Ne moremo se posloviti s Kalvarije, ne da bo posvetili vsaj eno misel tudi materi Mariji. Po Auschwitzu se je veliko govorilo o Božjem molku. Toda nihče ne ve bolje, kakor Marija, kaj je Božji molk. Ona bi lahko za svoje vzela besede, ki jih je izrekel eden starodavnih cerkvenih očetov, ko se je spominjal grozot, ki so jih nekega dne med preganjanjem prizadejali kristjanom: »O Bog, kako težko je bilo tisti dan prenašati tvoj molk!«

Tako smo sklenili naš kratek križev pot. Zelo lepa črnska duhovna pesem pravi: »Kje si bil, kje si bil, ko so križali Boga?« (Were you there, were you there, when they crucified my Lord?). Vsakič, ko poslušam to pesem, sem prisiljen odgovoriti: Da, tudi jaz sem bil zraven, tudi jaz sem bil zraven, ko so križali Jezusa. Na njegovi glavi je bil tudi moj trn, na njegovem telesu je bila tudi moja rana … Ne morem, nočem reči, kakor je rekel Pilat: »Nedolžen sem pri krvi tega človeka!«

Piše, da je bilo v Jeruzalemu čudežno kopališče. Občasno je voda zaplivkala in kdor je ob tej priložnosti prvi stopil v vodo, je bil ozdravljen. Kristusovo trpljenje je kakor veliko kopališče, čigar vode v tem velikem tednu »zaplivkajo« v veliko milost, ki kroži v Cerkvi. Kdor ima pogum in se poln vere in zaupanja vrže vanjo, pride iz nje ozdravljen.

»Vreči se v vodo« bo za koga konkretno pomenilo opraviti dobro spoved. Spraviti se z Bogom. Ne še naprej odlagati na kasneje. V mnogih italijanskih pokrajinah je tradicija t.i. »velikega čiščenja pred veliko nočjo«. Ali bomo to opravili le v naših zidanih hišah, samo »zunaj« nas, ne pa tudi »znotraj« nas?

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 101-105. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.