Ribnica

 

 

 

Bogoslužno dogajanje velikega tedna z bogato simboliko in izborom svetopisemskih besedil uvaja vernike v veliko noč, ki je največji in najpomembnejši krščanski praznik. Vrhunec cerkvenega leta predstavlja veliki teden, ki ga začenjamo na cvetno ali oljčno nedeljo, višek velikega tedna pa je velikonočno tridnevje: veliki četrtek, veliki petek in velika sobota.

Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan se spominjamo obhajanja Jezusove zadnje večerje z apostoli, ki predstavlja ustanovitev zakramenta evharistije. Spominjamo se tudi zapovedi ljubezni in služenja drug drugemu.

Krizmena maša

Na veliki četrtek dopoldne škofje ordinariji skupaj z zbranimi duhovniki in ljudstvom v stolnih cerkvah darujejo krizmene maše, ki so ime dobile po sveti krizmi – oljčnem olju, obogatenem z balzamom ali dišavnicami, nad katerim škof zmoli posvetilno molitev. Dejanje posvetitve olja je pridržano škofu in ga opravlja samo enkrat na leto.

Sveto krizmo duhovniki in škofje uporabljajo pri podeljevanju zakramentov (pri krstu, birmi ter diakonskem, mašniškem in škofovskem posvečenju) ter pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta krsta oziroma bolniškega maziljenja. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube in s tem pokažejo medsebojno povezanost ter povezanost s škofom in stolno cerkvijo.

Olje

Olje je bilo človeku že od nekdaj dragocena snov. Uporablja se v prehrani, kozmetiki in zdravilstvu. Zaradi mnogovrstne simbolike so olje uporabljali že v starozaveznem bogoslužju (prim. 2 Mz 27,20). Poleg tega je že v antičnih kulturah postalo znamenje zdravja, blagostanja in miru. Judje, ki so uporabljali oljčno olje, so menili, da ima posebno versko ali nadnaravno moč. Besedi Kristus, ki izhaja iz grščine, in Mesija, ki izhaja iz hebrejščine, imata isti pomen in pomenita maziljeni. Kristjana, ki prav tako pomeni maziljeni, škof ali duhovnik pri nekaterih zakramentih mazili z oljem, s čimer snov postane vidno znamenje nevidne milosti za osebe in stvari, ki so z njo maziljene.

Spomin Jezusove zadnje večerje z učenci

Na veliki četrtek zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentovevharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in drugi kristjani, verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Omejeni prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem.  Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo. Evharistija je zakrament Božje ljubezni do ljudi in zakrament edinosti Cerkve, z njo pa se uresničuje tudi edinost Božjega ljudstva. Pri evharistiji se spominjamo smrti in vstajenja Kristusa. Kristus je na veliki četrtek postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem.

Po koncu maše duhovnik s spremstvom prenese ciborij s posvečeno hostijo in posvečene hostije, ki so Jezusova navzočnost, iz tabernaklja na posebno mesto oz. v t. i. ječo, ki predstavlja Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani.

Na veliki četrtek se v Cerkvi zahvaljujemo tudi za zakrament mašniškega posvečenja, ki ga škofje v Cerkvi na Slovenskem običajno diakonom podeljujejo na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija.

Kruh in vino

Pri vsaki maši se spominjamo Jezusove zadnje večerje z učenci, pri kateri je Jezus kruh posvetil v svoje telo in vino v svojo kri ter učencem naročil, naj tudi sami obnavljajo dejanje posvetitve v njegov spomin. Dejanje posvetitve ali lomljenja kruha je postalo razpoznavno znamenje po Jezusovem vstajenju, po čemer sta ga učenca na poti v Emavs tudi prepoznala.

Simbola kruha in vina sta nerazdružljiva. Hrana in pijača sta človeški potrebi, zato kruh predstavlja osnovno hrano, ki je nujna za preživetje. Jezus je kruh in vino zaradi njune sporočilnosti pri zadnji večerji izbral za znamenji njegovega telesa in krvi.

Kruh in vino poleg posebnega pomena v okviru posvetitve pri maši simbolizirata tudi cerkveno skupnost in njeno edinost. Kruh je pripravljen iz moke, ki se pridobiva iz številnih zmletih žitnih zrn, vino pa iz mnogih grozdnih jagod. Prve krščanske skupnosti so v teh prvinah videle znamenje edinosti Cerkve, saj je tudi Cerkev sestavljena iz številnih posameznikov, ki sobivajo v duhu edinosti.

Kakšen kruh so uporabljali prvi kristjani pri evharistiji? Najprej običajen kruh, ki so ga spekli doma v obliki nizke plošče (nekakšne lepinje), ki je imela na sredini vrezan križ. Po 9. stoletju je bil predpisan opresen oz. nekvašen kruh. Tak kruh so Judje uporabljali pri obredni velikonočni večerji, uporabljal pa ga je tudi Jezus pri zadnji večerji. Nekvašen kruh je bil prav tako okrogle oblike in so ga imenovali hostija, kar v latinščini pomeni žrtev. Hostije pri maši uporabljamo še danes.

Poimenovanje evharistije – maše

Za poimenovanje in označevanje zakramenta evharistije, ki ga je Jezus ustanovil pri zadnji večerji, so prvi kristjani uporabljali izraz lomljenje kruha, prav po značilnem dejanju, ko so pri evharistiji lomili kruh. Pozneje se je uveljavil izraz evharistija, ki v grškem jeziku pomeni (za)hvala,. glagol eucharistein pa pomeni zahvaljevati se. Nekateri tudi danes upravičeno govorijo o zahvalni daritvi. Šele v poznejši dobi se je uveljavil izraz maša. Izhaja iz latinske besede mittere (poslati, odposlati), saj so verniki pri maši poslani, da jo uresničujejo v svojem življenju. V starokrščanskih časih so v Rimu po evharistični molitvi razlomili posvečeni kruh in ga po diakonih poslali drugim cerkvam v mestu. Tam so jih dali v kelih, da bi tako pokazali, kako so ena sama Cerkev, ker obhajajo eno evharistijo. Posvečeni kruh so poslali tudi bolnikom, ki se niso mogli udeležiti evharistije, in mučencem, ki so bili zaprti v ječah.

Evharistija je ponavzočitev daritvene Jezusove smrti na križu, saj se v zakramentalnih znamenjih kruha in vina ta daritev ponovi. To je tudi daritev Cerkve, ki ji je Kristus pri zadnji večerji zaupal »spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave« (Konstitucija o svetem bogoslužju 47).

Umivanje nog

Pri obredu umivanja nog škof ali duhovnik vzame posodo z vodo ter izbranim vernikom ali predstavnikom vernikov umije in obriše noge, s čimer posnema Jezusovo umivanje nog apostolom pri zadnji večerji. Tako simbolično pokaže, da je kljub dostojanstvu duhovniške službe služabnik zaupanim ljudem.

Pri Judih je bilo umivanje nog znamenje gostoljubnosti in dobrodošlice gostu. Noge so gostom navadno umivali sužnji. Jezus je učence s tem dejanjem učil služenja in ponižnosti, zato so tudi škofje in duhovniki poklicani, da škofiji, župniji ali skupnosti, ki jim je zaupana, služijo v bratski ljubezni. Umivanje nog ima dva pomena: nekateri v njem bolj izpostavljajo spomin na krst, drugi pa povabilo k dejavni ljubezni do bližnjega v nesebičnem služenju.

Vir: SŠK