Začetki šmarnične pobožnosti gotovo segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. V Nemčiji je nadomestila praznovanje ob poganskem »majskem drevesu« (Maibaum). Tudi v Sloveniji so jo z veseljem sprejeli. Prve šmarnice so imeli v ljubljanskem semenišču na pobudo četrtoletnika Jerneja Lenčka leta 1851. Za šmarnično branje so imeli prevod iz francoščine Mesec Marije. Majska ljudska pobožnost v čast Mariji je dobila ime šmarnice po naslovu šmarnic Janeza Volčiča iz leta 1855. Branje je imelo preprost naslov Šmarnice Marii naši Materi darovane. Ime pobožnosti tako izvira iz imena cvetic, ki maja najlepše cvetijo in so jih prinašali k Mariji, po nekaterih virih pa bi lahko bilo povezano tudi z Marijinima praznikoma, ki so ju ponekod imenovali tudi veliki in mali šmaren. Šmarnice so Slovenci hitro vzeli za svoje in se zbirali ob Mariji, še preden je bilo leta 1855 napisano prvo šmarnično branje. Bogoslovec Davorin Trstenjak je iz francoščine leta 1842 priredil molitvenik Mesec Marije. V knjigi je bilo 31 premišljevanj in na koncu še opis nekaterih Marijinih božjih poti. Trstenjakov namen je bil navdušiti Slovence za novo pobožnost. Knjižica je bila kmalu razprodana in je bila leta 1856 ponatisnjena. Istega leta so začeli z redno dnevno šmarnično pobožnostjo v ljubljanski stolnici. List Zgodnja Danica je pobožnost natančno popisal. Tudi v mariborski stolnici so hitro potem, ko je bl. škof Slomšek prenesel sedež škofije v Maribor, začeli majsko Marijino pobožnost. Razcvet šmarnic Šmarnična pobožnost se je začela hitro širiti. Ljudje se niso zbirali samo v cerkvah, ampak tudi po vaških kapelah. Ponekod so postavili šmarnične oltarčke tudi po domačih hišah. Kjer niso imeli vaških kapel, so sezidali nove, posvečene Mariji. Najbolj znan primer je v župniji sv. Petra pri Mariboru. Tam je že leta 1854 takratni župnik Marko Glaser goreče priporočal šmarnično pobožnost. Ker je bilo ljudem iz bolj oddaljenih krajev težko vsak dan prihajati v cerkev, so že naslednje leto sezidali po vaseh devet Marijinih kapelic, kjer so imeli sami vsak večer šmarnice. Zadnji majski dan so se zbrali ob kapelicah v večjem številu in v procesiji odšli k sklepni pobožnosti v župnijsko cerkev. Šmarnična pobožnost se je ohranila do današnjih dni. Ljudje so obhajali šmarnice tudi v času komunističnega totalitarizma, kljub nasilju in grožnjam. »Spet kliče nas venčani maj« Z razmahom šmarnične pobožnosti se je pokazala potreba po šmarničnem branju in primernih pesmih. Prav v času razširjanja majske pobožnosti je slovensko slovstvo dobilo največ nabožnih pesmi. Res niso bile vse umetniške, a so s primerno melodijo vernikom segle globoko v srce. Pesmi so začeli zbirati v zbirke in jih izdajati v obliki pesmaric. Prvo takšno zbirko je izdal duhovnik Blaž Potočnik leta 1827. Zaradi velikega zanimanja so jo morali trikrat ponatisniti. Podoben ustvarjalni zagon je bil viden tudi na področju besedil, ki so jih brali vsak dan. Nemogoče je našteti vse šmarničarje – pisce besedil. Naj omenim le dr. Jožeta Jeršeta, ki je kar 38 let zapovrstjo pridigal šmarnično pobožnost v Ljubljani in izdal šest knjig šmarnic. Ob opisovanju Marijinega življenja in kreposti so se pisci največkrat dotaknili Marijinih božjih poti in splošnih verskih vsebin. Letos bodo šmarnice za odrasle še kako aktualne, saj nosijo naslov: Naredi me za orodje svojega miru, izhajajo pa izpod peresa p. Janeza Šamperla, ki že več let deluje v Assisiju. »Ko sem prišel v Assisi, sem prišel s tem ranjenim mirom iz Slovenije; s tem razdorom, da ne moremo nikakor najti moči, da bi se spravili. In potem sem vedno razmišljal in se tudi pogovarjal z ljudmi, kako narediti most med Slovenijo in Assisijem. Tudi te šmarnice se mi zdi so en most, kako iz tega središča, kjer so prizadevanja za mir res skoncentrirana, Frančiškov mir prinesti na nek način v Slovenijo.« P. Šamperl v šmarničnem branju razmišlja o tem, kako začeti graditi mir najprej v svojem srcu in nam približa deset zapovedi o miru. Prva med njimi na primer pravi: verovati v pozitivno. Šmarnice za otroke pa nam bodo na zanimiv način približale zgodbo Urške, ki se je na Sveti Gori srečala z Marijo. »Vsaka zgodba ima eno moč v sebi. Prav ta zgodba pa prikaže pastirico Urško kot eno preprosto dekle, ki zaupa, ki zaupa v to Marijino naročilo, ki se trudi, da bi res rasla v sebi«, je povedala avtorica otroških šmarnic Kristina Tičar.

Vir: Družina