Za začetek bi vam rad povedal preprosto izkušnjo, kako je nekoč neka neverna žena povzročila v meni krizo prav v povezavi z evharistijo; ne da bi za to vedela, je bila navdih za vse tisto, o čemer vam bom v nadaljevanju spregovoril ob prazniku svetega Rešnjega telesa.
Neki ženi, ki je imela za seboj dolgoletno znanstveno in politično delo, zanimala pa so jo tudi verska vprašanja, sem dal brati eno izmed svojih knjig o evharistiji. Po tednu dni mi jo je vrnila, rekoč: »Niste mi dali knjige, dali ste mi bombo … Ali se sploh zavedate, kako nekaj velikega je to, o čemer pišete? Pravite, da bi bilo dovolj samo odpreti oči, da bi odkrili okoli nas popolnoma drug svet; pravite, da kri človeka, ki je umrl pred dva tisoč leti, odrešuje nas vse. Ali veste, da so se mi med branjem – to se mi ni še nikdar zgodilo – tresle noge, da sem morala prenehati in vstati? Če je to res, potem se vse spremeni …«
Toda še bolj kot besede sta mi sporočala skoraj nadnaravno osuplost njen pogled in njen glas. Kakor sem bil vesel, da seme ni padlo na pot, sem hkrati izkušal občutek ponižanja in sramu. Meni, ki sem malo prej prejel obhajilo, pa se niso tresle noge! Razumel sem, kako zelo smo kristjani izpostavljeni tveganju, da zlahka jemljemo tako velike reči, v katere verujemo, zdijo se nam samoumevne in jih banaliziramo. Rekel sem si: glej, kaj bi moral izkusiti nekdo, ki bi jemal evharistijo zares. Na misel so mi prišle besede, ki jih je nekoč neki ateist rekel svojemu vernemu prijatelju: »Če bi jaz lahko veroval, da je v tisti hostiji resnično Božji Sin, kakor pravite, mislim, da bi padel na kolena in ne bi več vstal.«
Kristjan, ki mu evharistija ni postala navada in je o njej vedno govoril ganjen in z občudovanjem, je bil sv. Frančišek Asiški. »Poslušajte, bratje moji,« piše v enem izmed svojih pisem bratom, »če blažena Devica Marija uživa toliko časti, kakor je prav, ker je nosila Odrešenika v svojem telesu; če častimo grob, v katerem je nekaj časa počival; kako svet, pravičen in vreden mora biti tisti, ki ga drži v rokah, prejema s srcem in z usti ter daje drugim, da ga prejemajo. Velika beda je in pomilovanja vredna slabost, kadar imate njega tako navzočega, vi pa se ukvarjate z nečim popolnoma drugim! Vsak človek naj bo v strahu, ves svet naj trepeče in nebo naj se raduje, kadar je na oltarju v duhovnikovih rokah Kristus, Sin živega Boga … O čudovita visokost in pretresljiva ljubeznivost! O vzvišena ponižnost! O ponižna vzvišenost, da se Gospod vesoljstva, Bog in Božji Sin tako poniža, da se skrije pod neznatnim koščkom kruha!« (Pismo celotnemu Redu).
Mislim, da je najpotrebnejše, kar bomo morali storiti na praznik svetega Rešnjega telesa, naslednje: da ne bi opisovali tega ali kakšnega drugega vidika evharistije, ampak, da bi vsako leto znova vzbudili osuplost in čudenje pred to skrivnostjo. Praznik se je na začetku 13. stoletja rodil v Belgiji; prvi so ga sprejeli benediktinski samostani; Urban IV. ga je leta 1264 razširil na vso Cerkev, zdi se, da tudi pod vplivom evharističnega čudeža, ki se je zgodil v Bolseni, danes pa ga častijo v Orvietu.
Zakaj je bilo potrebno ustanoviti nov praznik? Ali se Cerkev ne spominja ustanovitve evharistije na veliki četrtek? Ali je ne obhaja vsako nedeljo, celo vsak dan v letu? Sveto Rešnje telo je prvi praznik, ko se ne spominjamo kakega dogodka iz Jezusovega življenja, ampak verske resnice: njegove resnične navzočnosti v evharistiji. Odgovarja na potrebo, da bi slovesno razglasili to vero; pomaga se nam izogniti nevarnosti, da bi se navadili na to navzočnost, da se ne bi več zanj zmenili in bi si tako zaslužili grajo Janeza Krstnika, ki jo je namenil svojim sodobnikom: »Medvami pa stoji on, ki ga ne poznate!«
To razloži veliko zunanjo slovesnost, ki jo ima ta praznik v katoliški Cerkvi. Dolgo časa je bila v krščanskem svetu telovska procesija edina procesija in ostaja najbolj slovesna: »V tej procesiji je vse tisto, kar je gorečnost duhovnikov in goreča vera ljudstva, podprta tudi s strani oblastnikov, lahko našla slovesnega, bogatega, nadvse lepega, vse je bilo v službi Kralja slave, da bi bil njegov mimohod po ulicah vasi in mest čim bolj slovesen, pospremljen med množicami ljudi, med katerimi skoraj ni manjkalo plemstvo, knezi, kralji in kar bi si še lahko predstavljali. V krajevnih spominih sleherne evropske škofije najdemo o tem bogate strani.« (M. Righetti, Zgodovina bogoslužja)
Danes so procesije odstopile mesto povorkam (običajno protestnikov); toda če je izginila zunanja podoba, ostaneta nedotaknjena globok pomen praznika in nagib, ki ga je navdihoval: ohraniti živo čudenje pred največjo in najlepšo skrivnostjo vere. Današnje bogoslužje zvesto odseva to značilnost. Vsa besedila (berila, odpevi, pesmi, molitve) so prežeta s čudenjem. Mnoga izmed njih imajo na koncu klicaj: »O sveta večerja, v kateri prejemamo Kristusa!« (O sacrum convivium), »O zveličavna hostija, ki nam odpiraš sveti raj!« (O salutaris hostia …).
Če praznika svetega Rešnjega telesa ne bi bilo, bi si ga morali omisliti. Če je kakšna nevarnost, ki grozi vernim, je ta, da bi evharistijo banalizirali. Nekoč je niso prejemali tako pogosto, pred obhajilom so se morali postiti in se spovedati. Danes pa praktično vsi pristopajo k obhajilu … Da se razumemo: to je napredek, normalno je, da pri maši prejmemo obhajilo, saj prav zato je. Vse to pa nosi v sebi veliko tveganje. Sv. Pavel namreč pravi:
»Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh in pil ta Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor jé in pije, jé in pije svojo obsodbo, če ne razpoznava telesa« (1 Kor 11,27–29).
Mislim, da je zdravilna milost za kristjana, če gre skozi neko časovno obdobje, ko ga je strah pristopiti k obhajilu, ko se strese ob misli na to, kar se dogaja, in ne neha ponavljati besed Janeza Krstnika: »Ti hodiš k meni?« (Mt 3,14). Mi ne moremo prejemati Boga drugače kot »Boga«: tako, da mu pridržujemo vso njegovo svetost in veličastvo. Boga ne moremo udomačiti!
Oznanjevalci se ne bi smeli bati – posebno zdaj, ko je obhajilo postalo nekaj tako običajnega in tako »lahkega« – včasih uporabiti govorico pisma Hebrejcem in spregovoriti vernikom: »Niste se namreč približali kakšni otipljivi stvari, plamenečemu ognju, mraku, temi, viharju, ne donenju trobente ne glasu besed: tisti, ki so ga poslušali, so prosili, naj jim ne bi bilo več treba poslušati besede … Vi ste se približali Bogu, sodniku vseh … in sredniku nove zaveze Jezusu in krvi kropljenja, ki govori bolje kakor Abelova« (Heb 12,18–24). V prvih časih Cerkve se je pred obhajilom v občestvu zaslišal klic: »Kdor je svet, naj pristopi, kdor ni, naj se pokesa!«
Toda vzrok za naše čudenje pred evharistično skrivnostjo ne sme biti le Božja veličina in njegovo veličastvo, ampak predvsem njegova ustrežljivost in njegova ljubezen. Evharistija je v največji meri to, spomin ljubezni, od katere ni nič večjega: dati življenje za svoje prijatelje. Nekega dne je bil eden od otrok s svojimi starši pri maši. Kot vsi otroci je bil tudi on ves čas nemiren, oče ga je ves čas pogledoval, da bi ga umiril. Ko je prišel čas posvečenja, mu je oče razložil, da pa mora biti zdaj zares priden. Umiril se je in prisluhnil. Ko je duhovnik izgovoril posvetilne besede, je otrok planil v neutolažljiv jok, ki ni ponehal vse do konca maše. Ko so prišli iz cerkve, so ga osramočeni starši vprašali, zakaj je tako silno jokal. On pa jim je rekel: »Ali nista slišala?! Nekdo je umiral, govoril je o njegovi krvi!« Tisti otrok je razumel bolje kot vsi drugi. Njegovim ušesom besede: »Vzemite in jejte; vzemite in pijte; to je moje telo; to je moja kri«, niso zvenele obrabljeno.
Govoril sem o čudenju, ki bi ga morali nositi v sebi, ko stojimo pred Bogom, navzočim med nami. Evharistična pesem, ki najbolj izpove to občutje čudenja, je Panis angelicus. Vzeta je iz današnje himne Sacris sollemnia in pravi (tudi tu najdemo same vzklike): »Angelski kruh odslej hrana človeku je, zdaj so dopolnjene davne podobe vse. O čudoviti dar, Stvarnika uživa stvar, hlapec bliža Gospodu se!«
Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 127-130.