Ribnica

 

 

 

Pet nedelj, z današnjo všteto, bomo prebirali odlomke dolgega Jezusovega govora o kruhu življenja, ki ga je imel v shodnici v Kafarnaumu in nam ga posreduje evangelist Janez. To nam daje priložnost, da malce globlje razmislimo o evharistični skrivnosti in vsakokrat osvetlimo enega izmed njenih vidikov.

Nemudoma v živo vstopimo v današnje sporočilo. Gre za dogodek pomnožitve kruha in rib, ki je uvod v evharistični govor. Na kratko si ta dogodek prikličimo v spomin.

Ko je Jezus nekega dne zagledal okrog sebe zbrano množico, je – ne da bi ga kdo na to opozoril – razumel, da je najprej treba dati ljudem jesti. To je povedal svojim apostolom, ki so se prestrašili. Eden izmed njih je pripomnil, da za dvesto denarijev kruha ne bi zadostovalo, če bi hoteli vsakemu dati le majhen kos, in kdo ve, ali je v bližini sploh mogoče kupiti kruh in ali imajo za to dovolj denarja. Potem so odkrili, da je med njimi deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi (verjetno je to zasluga skrbne mame); Jezus je vzel hlebe, jih blagoslovil, velel ljudi posesti, da bi se tako malce odpočili in se vsi skupaj poveselili; potem je naročil, naj razdelijo kruh in ribe, in vsi so jedli, kolikor so hoteli. Za mnoge je bilo prvič v življenju, da so lahko jedli po mili volji.

Ni naključje, da se predstavitev evharistije v evangeliju po Janezu začenja s pripovedjo o pomnožitvi kruha. S tem je povedano, da pri človeku ne moremo ločevati njegove duhovne razsežnosti od telesne; za njegove duhovne in večne potrebe ne moremo poskrbeti, ne da bi se hkrati zavzeli tudi za njegove zemeljske in gmotne potrebe.

Prav to je bila v določenem trenutku skušnjava apostolov. V nekem drugem evangeljskem odlomku beremo, kako so predlagali Jezusu, naj odslovi množico, da bi si šla v bližnje vasi kupit živež. Toda Jezus je odgovoril: »Dajte jim vi jesti!« (prim. Mt 14,16). Jezus s tem ne zahteva od učencev, naj delajo čudeže, ampak le tisto, kar zmorejo. Dajo naj skupaj, kar ima vsakdo izmed njih, in naj razdelijo. V aritmetiki sta množitev in delitev dve nasprotni operaciji, v tem primeru pa sta ena in ista stvar. Ni »množitve« brez »delitve« (ali podelitve).

Šele sedaj lahko spregovorimo o tistem »več«, kar evangelij ponuja človeku v evharistiji. Primerjava med evangeljskim odlomkom in prvim berilom nam omogoča doumeti, v čem je ta »več«. Tudi prvo berilo pripoveduje o čudežni pomnožitvi. Zgodi se v stari zavezi, njen protagonist je prerok Elizej. Prikličimo si jo v spomin.

»Neki mož je prišel v Báal Šalíš in Božjemu možu prinesel v vreči kruh iz prvega žita: dvajset ječmenovih hlebov, in svežega klasja. On pa je rekel: 'Daj ljudem, da bodo jedli!'Njegov sluga pa je rekel: 'Kako naj to postavim pred sto mož?' Tedaj je rekel: 'Daj ljudem, da bodo jedli! Kajti tako govori Gospod: Jedli bodo in bo še ostalo.' Dal je jed prednje; jedli so in še pustili po Gospodovi besedi.«

Podobnost med dogodkoma je očitna, prav tako pa je očitna tudi bistvena razlika. Elizejeva zgodba se tu konča. Gre za ječmenove hlebe in to je vse. V evangeliju pa je pomnožitev petih hlebov »znamenje«: pripravlja pomnožitev nekega drugega kruha, o katerem bomo slišali govoriti prihodnje nedelje. Nauk je jasen. Ne moremo preskočiti vprašanja telesnega kruha in takoj ljudem spregovoriti o duhovnem kruhu, ki je Kristus; prav tako pa se pri telesnem kruhu ne smemo ustaviti. »Človek ne živi samo od kruha …« Človek nima le želodca, ki ga je treba nasititi; ima tudi um, ki ga žeja po resnici in ga je treba potešiti; ima srce, ki ga žeja po ljubezni in ga je treba napolniti; v sebi nosi hrepenenje po večnem življenju, ki ga je treba zadovoljiti. In prav na to odgovarja evharistija, kruh, ki je prišel iz nebes.

Toda evharistija ni samo »nekaj več«, od česar imamo korist le verni; to ni »preseganje« socialne skrbi, ki bi nam pomagala pozabiti njeno nujnost. Nasprotno: prav evharistija postane razlog več, ki nas priganja, da priskrbimo ljudem telesni kruh. Ta povezanost med telesnim in duhovnim kruhom je bila vidna v načinu, kako so obhajali evharistijo v prvih časih Cerkve. Gospodova večerja, ki so jo takrat imenovali agape, se je dogajala znotraj bratskega obeda, pri katerem so si podelili tako običajni kot tudi evharistični kruh. To je dalo udeležencem čutiti, kako pohujšljive in nedopustne so razlike med tistimi, ki so imeli vse, in onimi, ki niso imeli ničesar. Korinčanom, ki so se od tega oddaljili, je sv. Pavel pisal:

»Vi se res zberete, a temu se ne reče jesti Gospodovo večerjo, saj se vsem mudi pojesti svojo večerjo – in tako je eden lačen, drugi pa pijan. Mar nimate domov, da bi jedli in pili? Ali zaničujete Božjo Cerkev in sramotite tiste, ki nimajo?«

Tu smo pred hudo obtožbo: to, kar delate, ni več evharistija! Danes evharistije ne obhajamo več znotraj skupnega obeda, toda nasprotje med tistim, ki ima odveč, in onim, ki nima niti nujnega, se ni zmanjšalo, dobilo je celo planetarne razsežnosti. O tem nam nekaj spregovori tudi sklep pripovedi o pomnožitvi kruha, ki ni nič manj pomemben od čudeža samega. Ko so se vsi najedli, je Jezus naročil:

»Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.«

Te besede nam morajo dati misliti. Živimo v družbi, kjer je razmetavanje nekaj vsakdanjega. V petdesetih letih smo prišli od razmer, ko se je hodilo v šolo ali pa k nedeljski maši vse do praga s čevlji v rokah, da jih ne bi obrabili, do položaja, ko zametujemo skoraj nove čevlje, da bi sledili modi, ki se spreminja. Da o zametovanju hrane sploh ne govorimo. Jezus tistega dne ni rekel: »Uničite koščke, ki so ostali, da na trgu ne bi padla cena kruha in rib.« Rekel je vse kaj drugega!

Raziskava, ki jo je opravilo ameriško ministrstvo za kmetijstvo, je dala presenetljive izsledke. Od sto enainšestdesetih milijonov ton prehrambenih izdelkov jih triinštirideset milijonov ton – kar je približno četrtina – konča v smeteh. Če bi le hoteli, bi zlahka rešili vsaj dva milijona ton te zavržene hrane; z njo pa bi lahko leto prehranjevali štiri milijone ljudi. Pri nas ta pojav ne doseže teh vrtoglavih številk, tudi zato, ker varčevanje ni le stvar potrebe, ampak tudi kulture. Toda razmetavanje priteguje tudi nas.

Pod pritiskom vsiljive reklame v današnjo ekonomijo vstopa parola: Troši, ne varčuj! Jasno je, da ni dovolj, če varčujemo. Tudi Disneyjev Skopušnik je bil zelo varčen, a to gotovo ni ideal, h kateremu nas nagiba evangelij. Varčevanje mora omogočiti bogatim posameznikom in družbam, da so bolj velikodušni v pomoči revnim deželam. Če ne, je to prej skopuštvo kot pa varčnost.

Zakaj ne bi učili naših otrok, da bi se odpovedali kakšni stvari, čeprav bi bil to le sladoled, da bi lahko nekaj darovali za vrstnike, ki jih je sama kost in koža, ker nimajo kaj jesti in jih lahko sem in tja vidijo na televiziji? Med drugim to za otroke postane tudi neke vrste igra, če lahko oni sami nesejo svoj dar revnemu ali pa ga oddajo v za to namenjen nabiralnik. Toda ne zadovoljimo se s tem, da bi takšnega ravnanja učili svoje otroke; to delajmo tudi sami in ne bomo zaman poslušali današnjega evangelija.

Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 195-197.