Ribnica

 

 

 

Današnji evangeljski odlomek je tako živ in razgiban, da ga z veseljem v celoti obnovim. Preberimo ga skupaj in občasno kakšno stvar na kratko pojasnimo. Če nam navajenost na gledanje televizije in hlepenje za lepimi ponarejenimi podobami še ni povsem okrnila domišljije, se bo ob vsakem stavku pred našimi očmi izrisal prizor.

»Ko je Jezus s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: 'Jezus, Davidov sin, usmili se me!'«

Bartimáj je človek, ki ne zapravi priložnosti. Slišal je, da prihaja Jezus, dojel, da je to njegova življenjska priložnost, in je nemudoma ukrepal. Tukaj že najdemo prvi pomemben nauk. Jezus še vedno prihaja. Potrudimo se, da njegov prihod ne bo zaman. »Bojim se Jezusa, ki gre mimo« (timeo Jesum transeuntem), je rekel sv. Avguštin: bojim se, da bi šel mimo in jaz tega ne bi opazil. Skrivnost, kako razumeti ta evangeljski odlomek, je v tem, da se vsi počutimo kot Bartimáj: »berači luči« ob robu ceste.

»Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: 'Davidov sin, usmili se me!' Jezus je obstal in rekel: 'Pokličite ga!' Poklicali so slepega in mu rekli: 'Le pogum, vstani, kliče te!' Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu.«

Odziv okoli stoječih ( »grajali so ga, naj umolkne« ) izpostavi našo prikrito namero, da bi naša beda ostala prikrita, da se ne bi pokazala, da ne bi motila našega pogleda in naših sanj. Danes nas ta reakcija spomni na predsodke tistih, ki bi želeli, da vere ne bi javno izražali, da je ne bi razglašali, ampak bi ostala nekaj izključno zasebnega. Ko Bartimáj Jezusa pokliče »Davidov sin«, s tem izpove svojo vero; to pomeni, da je Jezus obljubljeni Mesija. Zmagovalec. Zdi se, da ga vidimo, kako hipoma vstane in tipaje (ker še ne vidi) gre proti kraju, od koder prihaja Jezusov glas. Odvrže plašč, za seboj zapusti vse, kakor tisti, ki je gotov, da začenja novo življenje. Prisluhnimo sklepu:

»Jezus ga je vprašal: 'Kaj hočeš, da ti storim?' Slepi mu je dejal: 'Rabuní, da bi spregledal!' Jezus mu je rekel: 'Pojdi, tvoja vera te je rešila!' Takoj je spregledal in šel po poti za njim.«

Precej očitno je, da se ta Jezusov čudež, kakor tudi mnogi drugi, dogaja na dveh ravneh: na telesni in duhovni. Govori nam o dveh vrstah slepote: o slepoti oči in o slepoti srca. Druga je veliko hujša in je teže ozdravljiva kot prva. S telesnimi očmi vidimo minljive stvari, z očmi srca pa neminljive. Saint-Exupéry je rekel: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.«

Izraz »slep« je obremenjen s številnimi negativnimi pomeni, da ga po pravici, kakor je tudi današnja težnja, uporabljamo za moralno slepoto nevednosti in ravnodušnosti. Bartimáj ni slep, je samo človek, ki ne vidi. S srcem vidi bolje kot mnogi drugi okoli njega, ker veruje in ohranja upanje. Prav ta notranji pogled mu pomaga, da zopet telesno spregleda in vidi stvari okoli sebe. »Tvoja vera te je rešila!« mu je rekel Jezus. Eno od znamenj njegove vere je dejstvo, da je takoj, ko je bil ozdravljen, stopil na pot za Jezusom, postal je njegov učenec. On ni eden izmed tistih, za katere velja pregovor: »Milost zadobljena, svetnik pozabljen.«

Tudi vera je »slepa« (namreč v pomenu, da se ne ravna v skladu z razumom) in vendar vse vodi.

Italijanski pesnik Carlo Alberto Salustri, s psevdonimom Trilussa, je to misel čudovito izrazil v eni svojih najlepših pesmi, ki nosi naslov Voditelj:

Tista starka, ki sem jo srečal
v noči, ko sem se izgubil sredi gozda,
mi je rekla: »Če ne poznaš poti,
te bom spremljala jaz, ki jo poznam.

Če imaš moč, da greš za menoj,
se ti bom od časa do časa oglasila,
vse do globeli, kjer raste cipresa,
vse do vrha, kjer stoji križ …«

Odgovoril sem ji: »Drži … a zdi se mi čudno,
da me lahko vodi nekdo, ki ne vidi …«
Slepa žena me je v hipu prijela za roko
in vzdihnila: »Hodi!«

Bila je vera.

Po tem razmišljanju ob evangeljskem odlomku moramo nameniti nekaj pozornosti temi, ki je omenjena v drugem berilu, ker nimamo druge priložnosti, da bi o njej spregovorili v drugih bogoslužnih letih: podoba in vloga duhovnika. Prisluhnimo, kaj pravi:

»Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga: da daruje daritve in žrtve za grehe. Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in s tistimi, ki blodijo. Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe. In nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona.«

Kar je tu rečeno o starozaveznem »velikem duhovniku«, velja tudi za novozaveznega duhovnika in te besede so res vedno služile za opis podobe duhovnika in njegove duhovniške vloge sredi krščanskega ljudstva. Resnični in popolni Veliki duhovnik je Kristus, krščanski duhovnik pa je njegov ponižni predstavnik.

Kaj spregovori o duhovniku gornje besedilo? Predvsem to, da je »vzet izmed ljudi«. Ni torej nekdo, ki bi bil izkoreninjen ali pa bi padel z neba, marveč človek, ki ima za seboj, kakor vsi drugi, določeno družino in zgodovino. O njem lahko rečemo to, kar so govorili o Jezusu njegovi rojaki: »Ali ni on sin tega in tega? Ali niso njegovi bratje in njegove sestre med nami?«

»Vzet izmed ljudi« pomeni tudi, da je duhovnik takšen kakor vsak drug človek: ima svoje želje, čutenja, boje, neodločnosti, slabosti, kakor vsi drugi. Iz istega testa je kakor vsi ljudje. Sveto pismo vidi v tem prednost za druge ljudi, ne pa razlog za pohujšanje. Na ta način bo bolj pripravljen, da bo sočuten, ker tudi on na sebi nosi slabosti. Seveda pa je v tem tudi poziv duhovniku, da bo res sočuten, človeški, razumevajoč. Naj bo zahteven do samega sebe in blag do drugih, ne pa obratno. Bogu ni predvsem do tega, da bi bili njegovi predstavniki na zemlji popolni, ampak da bi bili usmiljeni.

Potem ko je vzet izmed ljudi, je tudi (in to je drugi element, ki ga zaznamuje) »postavljen ljudem v korist«; zopet jim je podarjen, dan je v službo ljudem. Seveda, tudi zdravnik je v službi človeka; kdor se poroči, je v službi življenja. Duhovnik pa je drugačen in zares poseben zaradi služenja »glede tega, kar se nanaša na Boga«. To služenje se dotika človekovih globljih razsežnosti, njegove večne usode. Sv. Pavel povzame duhovniško služenje v enem stavku:

»Imejte nas vendar za Kristusove služabnike, za oskrbnike Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1).

Veliki francoski govornik Lacordaire je takole opisal duhovnikovo vlogo med ljudmi: »Bódi član vsake družine, ne da bi kateri koli izmed njih pripadal; dêli sleherno trpljenje, ohrani vsako zaupano skrivnost, zdravi vsako rano; odhajaj vsak dan od ljudi k Bogu, da bi mu daroval njihovo pobožnost in njihove molitve, ter se vračaj od Boga k ljudem, in jim prinašaj njegovo odpuščanje ter njegovo upanje; imej jekleno srce za čistost in blago srce za ljubezen; uči odpuščati, tolažiti in blagoslavljati. Bodi za vedno blagoslovljen. To je tvoje življenje, o Kristusov duhovnik!«

Preden sklenemo, bi rad opozoril na izredno lepo definicijo duhovnika, ki jo zapiše sv. Pavel: »Saj vendar ne gospodujemo nad vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo« (2 Kor 1,24). Ne biti gospodar nad vero, ampak sodelavec pri veselju! Duhovnik se mora izogibati šefovske mentalitete, ki misli, da ima monopol nad Božjimi in cerkvenimi stvarmi. Delajmo za veselje ljudi in ljudje bodo naše veselje. To bo naše »stokratno v tem življenju v bratih, sestrah in materah«, kakor nam je obljubil Jezus.

Vir: “Duhovnost – Cantalamessa”