Ribnica

 

 

 

1. Danes, ko smo že blizu božičnega praznovanja, nas nagovore trije možje iz okolja, ki ni videti preveč obetavno, še manj, da bi kazalo na sproščeno veselje. Prerok Sofonija govori v času asirskih osvajanj, krutosti in rušenj, Pavel piše Filipljanom iz ječe, ki je vse prej kot prijetna, Janez govori iz morastega okolja rimske okupacije in domačih tlačiteljev. Iz vseh pa zveni ista misel: Janez oznanja euaggelion (gr.), veselo, dobro oznanilo, prerok kliče: vriskaj, veseli se, hči jeruzalemska, Bog je pri tebi, Pavel kar nekajkrat povabi veselite se. Kako to zveni v našo vsakdanjost, v "zgodbo o uspehu", ki je za marsikoga polna skrbi, morasta in zategnjena?

2. So kje kakšni razlogi za veselje, ne le za veselje prazničnega dne, ko človek zavestno odrine zagrenjenost in skrbi, ampak za tisto vedrino in sproščenost, ki je ne more spodkopati nobena skrb in nikakršno breme?

- prerok iz hudega nasilja vojnega okolja kliče: vriskaj, ukaj, veseli se, hči jeruzalemska, nič ga ne omaje v prepričanju, da je Gospod mogočni rešitelj, to je preverjena izkušnja naroda, ki globoko v sebi čuti, da Gospod ne razočara;

 - Krstnikovo veselo oznanilo je v vabilu k človečnejšemu ravnanju in bi danes morda rekel učiteljem: govorite resnico, politikom: glejte na skupno blaginjo, zdravnikom: varujte življenje, duhovnikom: oznanjajte bolj z življenjem kot z besedo, direktorjem: prizadevajte si za dobro delavcev, delavcem: plačo je treba zaslužiti, ženam: ne ubijajte lastnih otrok, očetom: bodite otrokom zgled poštenosti, sodnikom: bodite pravični za vsakogar – mar niso te "vsakdanje malenkosti" tisto, kar človeka in svet obrača na bolje, ga naredi bolj veselega, bolj sproščenega in svobodnejšega?

3. Pavlu tudi ječa ni povod za tarnanje, spone na rokah ne morejo ukleniti sreče in veselja, ki ga nosi v sebi, zato more spodbujati:

- veselite se vedno v Gospodu in podkrepi zopet pravim, veselite se, utemeljuje svoje vabilo s prepričanjem Gospod je blizu – tudi ko stvari postanejo resne, ko se razmajejo vse opore, Gospod, ki se je nanj moč zanesti, ostaja z nami, se ne izneveri  - ob koncu svoje poti Pavel povzema: vem, komu sem veroval;

- iz svojih vsakdanjih skrbi bi lahko Pavlu ugovarjali, ko kliče ne bodite v skrbeh, toda ne hujska k brezbrižnosti, želi le, da nam vsakdanje skrbi ne bi zastrle pogleda do neminljivih vrednot, da bi znali "gledati z vidika večnosti";

- dobrota, plemenitost, krotkost, vaša blagost, prefinjen čut so vrednote, ki ne ustvarjajo veselja le za en praznični dan, ko zmoremo skrbi "odmisliti", ampak veselje, ki ostane. Kolikor veselja pripravimo drugim, toliko ga imamo sami.

Iz knjige Gospodov dan z Besedo.