Spet so šli na pot, Jezus in učenci. Slednji so se tega kar navadili: prijetna druščina, jesti jim ni manjkalo, ljudje so jih največkrat prijazno sprejeli, tu znamenje, tam čudež, privlačne učiteljeve pripovedi, razgrete debate, prijetno so se greli v slavi občudovanega učitelja, dobro jim je bilo, kot nikoli prej. Tudi izpit so odlično opravili; poznali so odgovor: ti si Kristus!
Vendar je to le prvi del izpita, “teorija”. Kar jih bo uvajalo v “prakso”, sledi. Gospod jih hoče postaviti na trdna tla, ki se jim zaradi njihove površnosti in nepotrudljivosti, da bi ga dojeli v namenih njegovega poslanstva, spodmikajo:
– Sin človekov mora veliko trpeti, to bo njegova pot odreševanja, pot križa, ki se je človek otepa, in tudi Peter skuša Jezusa odvrniti od te smeri;
– toda to je le pot: po treh dneh bo vstal – tu se začno odpirati nove, neslutene možnosti in smeri, ki imajo za skupni imenovalec brezkončnost, ki presega vsa človekova umovanja in tudi njegovi učenci tega še ne morejo dojemati;
– Gospod neizprosno zatrdi, da je to tudi pot slehernega človeka: če hoče kdo iti za menoj, naj vzame svoj križ – ni slišati posebno vabljivo in nemalokrat traja zelo dolgo, preden človek to možnost začne dojemati;
– pa tudi ta pot ima pred seboj daljnosežen, predvsem pa zelo konkreten namen: kdor svoje življenje zaradi mene in evangelija izgubi, ga bo rešil – spet tako potreba trditev, da križ, trpljenje, preizkušnja, ni namen sam sebi, ampak je le pot, strma in kamnita sicer, ki pa privede na vrh, v sijaj, v srečo, v veselje, v neminljivost.
Lahko bi rekli, da Gospod v zelo strnjenih besedah predstavi svoj življenjski program, ki je tudi program slehernega njegovega učenca. In tudi Peter je v svojo izpoved zajel jedro Gospodovega poslanstva, ki je prišel, da bi dal svoje življenje v odkupnino za mnoge. Toda kaj hitro jo je s svojim, nedvomno dobronamernim, pa vendar človeško ozkim načinom razmišljanja osiromašil, na kar ga je Gospod opozoril s prav krepko besedo:
– kako razločno se vedno znova kaže, da vere ni mogoče skrčiti v neke zgolj sociološke norme, v okvire neke tradicije, vse to resnično vero počasi zamori: vera je življenje, je velika noč, je nenehno odločanje za dobro, kot nas Gospod sam spodbuja: bodite popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče;
– vera se ne rodi iz del, ampak iz poslušnosti Besedi, razcveta se pa v delih, ki so sadovi ljubezni in pravičnosti, sadovi potrpežljivosti in odpuščanja;
– vera se ne more izpeti v lepih besedah in prijetnih melodijah: zahteva celega človeka, stalno prizadevanje za dobro, ki ga krepi zaupanje: z vami ostanem.
Br. Metod Benedik: Gospodov dan z besedo