dr. MAKSIMILIJAN DRŽEČNIK
MIKLAVC PETER
Miklavec Peter (Podravski), prevajalec, rojen na Orlici pri Ribnici na Pohorju 8. aprila 1859. Umrl je 5. novembra 1918. Po zaključeni trirazrednici v Ribnici je hotel študirat, a oče, sicer razumen, ugleden in naroden mož, nekaj časa tudi župan, s tem ni soglašal, ker mu je kot prvorojencu namenil domačijo; zato se je izobraževal sam. Prvo oporo so mu nudili časniki, knjige Mohorjeve družbe in Večernice, kjer je po vsej verjetnosti tudi prvič poskusil srečo kot pisatelj. Že zgodaj se je začel zanimati za Slovane (ob knjigi Slovanstvo), odločilno pa je vplival nanj razgovor z dvema slovaškima loncevezcema; začel se je baviti s slovanskimi jeziki, najprej s češčino, sčasoma pa se je naučil skoraj vseh. O vsestranskem zanimanju govorijo številne revije, ki jih je imel naročene: Osvĕta, Kres, Letop. Mat. Srpske, Slovenské Pohl’ady, Květy, Slovanský sborník, Przegłąd powszechny, Szkoła, SPř. L. 1883 si je poiskal službo diurnista pri notarju dr. Radeyu v Mariboru, a se kmalu vrnil domov. Oče mu je v Hudem kotu pri Ribnici spomladi 1884 kupil kočo z majhnim zemljiščem (60 a). Tu je Peter ostal z malimi izjemami do smrti in se ves posvetil literarnemu delu; domačijo je prevzel njegov brat Filip.
V prvih letih je Peter v časnikih večinoma sodeloval s prevodi vzgojnih člankov, deloma tudi s samostojnimi sestavki kulturnopolitičnega značaja o vseslovanstvu; zlasti je priporočal spoznavanje češke kulture. Kmalu je začel tudi sam pisati v češkem jeziki ter v informativnih člankih seznanjati Čehe z našimi literarnimi pojavi, zlasti pa z narodnostnimi in šolskimi razmerami na Spodnjem Štajerskem. Pozneje je podobna poročila pošiljal tudi v poljske in ruske liste. Omembe vredna sta članka o Slomšeku v poljski Szkołi leta 1889, in v ruskem Věstniku vospitanija leta 1893. Obratno je o raznih slovanskih kulturnih zadevah poročal v domačih časopisih. Največ pa se je ukvarjal s prevajanjem leposlovnih del iz raznih slovanskih jezikov, zlasti odkar se je 1886 oženil ter se je ob vedno številnejši družini (rodilo se mu je 11 otrok) k prvotnemu čisto idealnemu zanimanju pridružila še skrb za vsakdanji kruh in mu je prevajanje postalo napol poklic. Leta 1884 je prevedel Sienkiewiczevo povest Za kruhom, 1886 pa brez navedbe izvirnih piscev Boj s prirodo in Spisje. Kritika prevodov je bila ostra. Spisje je naletelo pri ocenjevalcu A. Trstenjaku na ostro obsodbo raznih, za začetnika-diletanta značilnih pomanjkljivosti: da izvirniki niso navedeni, da je jezik slovniško in stilistično slab. Miklavec si je ostro oceno vzel k srcu, kakor priča lastnoročni prepis v njegovi zapuščini, vendar — kot samouk — le deloma z uspehom. Tudi poznejši njegovi prevodi, kjub temu da se jim je na splošno priznavala gladkost in čitljivost, v jezikovnem oziru večinoma niso bili sprejeti z odobravanjem, ker so bili preveč ohlapni in površni. To je v Petrovem življenju postalo usodno. Od doma opremljen z narečjem obmejnega slovenstva, kot samouk brez prilike, da bi si bil jezikovni čut izobrazil in oplemenitil, je ob zavesti svojega prizadevanja takšne očitke občutil kot krivico, končno celo kot preganjanje. Zdelo se mu je, da so ga »kot človeka brez akademske izobrazbe prezirali in črtili«. Prvič je ta bolestna zavest prišla do izraza, ko je prevedel Sienkiewiczev roman, a namesto njegovega so izdali Mračetov prevod. Da kljub temu spravi v svet tudi svoj prevod, je napel skrajne sile: preselil se je 1891 z družino vred v Novo mesto ter tako dolgo pritiskal na Krajca, da mu je prevod objavil. Ko je roman izšel, se je 1892 vrnil na Pohorje. V naslednjih letih je navezal stike z Dom in svet in mu pošiljal razno literarno gradivo, poleg tega pa napisal zanj dve izvirni povesti: Tlačanje in Trnjev venec. V avtobiografski povestici Pod slamnato streho se je 1902 še enkrat poskusil kot samostojen pripovedovalec, vendar tudi tokrat brez uspeha. Pač pa je v tem času mnogo prevajal, v prvi vrsti Sienkiewicza; poleg štirih krajših povesti so izšla v Miklavčevem prevodu vsa najvažnejša njegova dela: pri Gabrščku (1901), Quo vadis? (2. nat. 1908), Križarji (1902-3), Potop (1904-5), Brez dogme (1905), Mali vitez (1902-3), Rodbina Polaneških (1904).
Sredi tega intenzivnega dela je Miklavc močno zbolel na živcih, tako, da so ga avgusta 1904 morali spraviti v Feldhof pri Gradcu. Sicer se je 18. marca 1905 vrnil domov, vendar dela v prejšnjem obsegu ni mogel obnoviti. Do 1907 se mu je zdravje toliko izboljšalo, da je zopet začel prevajati. Ker mu teh prevodov glavni prejšnji založnik Gabršček ni bil več voljen tiskati, jih je na slepo srečo ponujal vsevprek. Imel pa je le malo uspeha. Od vse te živčne napetosti in do skrajnosti razdražen, se je Miklavec zatekel v ptujskega Štajerca in v bolestno osebnem javnem pismu dal svoji ogorčenosti duška Še enkrat se je pozneje v podobnem razpoloženju poslužil Štajerca, pišoč v njem o »kranjski oholosti pa štajerski servilnosti«. Medtem je poskušal dobiti mesto v kaki pisarni v Mariboru, a zaradi starosti (najbrž pa tudi radi živčne razrvanosti) ga nihče ni hotel sprejeti. Da bi našel mir, je s pomočjo Fr. Pahernika v Vuhredu kupil hišico s kosom zemljišča v Poljčanah in se spomladi 1908 z družino vred preselil tja. A še istega leta se je moral vrniti. Po teh pretresljajih, ki so ga duševno in telesno izčrpali, je le še malo delal. Proti koncu vojne je mislil na izdajo izbranih prevodov pri J. Štoki v Trstu, a preden je prišlo do izdaje, je umrl.
Miklavčevo literarno delo je delo težaka-samouka, ki ni imel prilike, da prirojene talent primerno nadgradi in oblikuje, in je zato, izvršeno v težkih in neugodnih razmerah, jezikovno in oblikovno ostalo nedognano. Kljub temu pa so njegovi prevodi za svojo dobo izvršili važno nalogo: seznanili so Slovence s celo vrsto slovanskih pisateljev, predvsem s Sienkiewiczem, in z njegovimi romani iz slavne poljske preteklosti v nemali meri budili narodno zavest..
MIKLAVC FILIP
Miklavec Filip je bil gospodarski in ljudski pisatelj. Rojen je bil v Orlici pri Ribnici na Pohorju 9. aprila 1863, umrl je 10. maja 1910. Obiskoval je osnovno šolo v Ribnici, nato se pod vplivom brata Petra izobraževal sam ter se naučil več slovanskih jezikov, zlasti češčine. Ob delu na kmetiji, ki jo je prevzel po očetu, se je mnogo ukvarjal z gospodarskimi vprašanji tudi v člankih, ki jih je pisal za časopis Slovenski gorpodar v letih 1892–3, od 1895 do 1898, 1904 in 1906. Deloma po tujih virih, deloma pa tudi po lastnih izkušnjah je svaril pred predragim prevzemanjem posestev, zavzemal se za zadružništvo, razpravljal o raznih vprašanjih živinoreje in travništvu, največ pa o sadjarstvu; priporočal je racionalno kmetovanje, izobraževanje in napredek, vendar bil proti pretiranemu in nesmiselnemu zanemarjanju starega, na primer preizkušenih sadnih vrst. Sodeloval je pri Slovenskem Gospodarju tudi s številnimi dopisi krajevnega značaja ter nekaj prevodi.
Objavljal je tudi narodne pesmi s Pohorja ter narodne uganke. Poskusil se je tudi v dveh samostojnih povestih, ki sta obe zajeti iz življenja in razmer domačega kraja: Kamenar (1897) ter Roža in trn (1899). Dočim je Kamenar — s socialnim ozadjem pohorskih kamenolomov — pripovedovan zelo primitivno, neokretno in medlo, je Roža in trn — kljub šablonski delitvi oseb v dobre in slabe — nazorna in sveža slika kmetskega življenja in ljudi na Pohorju, pristno domača tako po značajih kakor tudi po lokalno pobarvanem jeziku. Na kratko je v Domu in svetu leta 1898 opisal tudi svoj domači kraj (Ribnica na Pohorju).
Vir: Slovenski biografski leksikon
STANE SEVER
Severjeva nagrada je slovenska nagrada na področju gledališča, ki jo podeljuje sklad Staneta Severja, ustanovljen v spomin na legendarnega slovenskega gledališkega in filmskega igralca. Nagrade podeljujejo že od leta 1970. Dobitniki dobijo nagrade za igralske dosežke v poklicnih in ljubiteljskih gledališčih. Nagradijo pa tudi igralske dosežke študentov dramske igre. Vedno jih podelijo v Škofji Loki, kjer je Stane Sever premierno uprizoril svoje zadnje gledališko delo, monodramo Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega »Krotko dekle«. Igralca se vsako leto spomnijo tudi v Ribnici na Pohorju, kjer je 18. decembra 1970 umrl.
Stane Sever je kmalu po prihodu v ljubljansko Dramo (leta 1937) postal eden vodilnih igralcev največjega slovenskega gledališča in je njegovemu odru ostal zvest vse do leta 1968.
Njegove igralske stvaritve so vsebovale široko paleto človeških značajev in so žanrsko prehajale od antične tragedije do moderne drame pa vse do komedije ter groteske. Veliko je snemal tudi za RTV Slovenija (številne radijske igre, recitacije in interpretacije za televizijo).
Od leta 1950 je bil honorarni predavatelj za dramsko igro in umetniško besedo, od leta 1966 pa izredni profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani (AGRFT).
Igral je v naslednjih filmih: Sedmina (1969), Breza (1967), Grajski biki (1967), Zgodba, ki je ni (1967), Srečno, Kekec! (1963), Samorastniki (1963), Družinski dnevnik (1961), Legge di guerra (1961), Tri četrtine sonca (1959), H-8... (1958), Vratiću se (1957), Ne čakaj na maj (1957), Trenutki odločitve (1955), Tri zgodbe (1955), Vesna (1953), Jara gospoda (1953), Trst (1951), Plavi 9 (1950) in Na svoji zemlji (1948).
Za svoje svoje ustvarjalno delo je dvakrat prejel Prešernovo nagrado.
Neiztrohnjeno srce (F. Prešeren)