Ribnica

 

 

 

1.V evangeljski pripovedi o ozdravljenem sleporojenem izstopata dva pojma,  ki zelo značilno opredeljujeta različne smeri človekovih življenjskih poti: telesna slepota, telesni vid; eno je podoba duhovne zaslepljenosti, zakrknjenosti, ki razen sebe ne mara upoštevati ničesar, drugo podoba odprtosti za okolje, za človeka, za Boga, za vse dobro.

– kakor je Gospod poudarjal, da ni prišel, da bi svet sodil, pa ob zakrknjenosti farizejev zagrenjeno pravi: če bi bili slepi, bi ne imeli greha, tako pa pravite »vidimo«, vaš greh ostane, ne marate videti, da ne delate prav;

videti, ne videti zdaj ne nastopata več v telesnem pomenu: gre za duhovno gledanje, za vid, ki ga posreduje vera. Videti pomeni verovati v Kristusa, hoditi za njim, ki o sebi pravi: dokler sem na svetu, sem luč sveta;

– apostol Efežanom nazorno pove, kaj to konkretno pomeni: kakor otroci luči hodite v vsakršni dobroti in pravici in resnici, iščite, kaj je všeč Gospodu!

2. V čem pravzaprav »verovati« pomeni »videti«? Kratko bi lahko rekli: vera prodira skozi vidno, otipljivo, skozi pročelje, omogoča pogled »za kulisami«, v notranjosti, v duši. Poglejmo spet v evangeljsko pripoved:

– farizeji ozdravljenja sleporojenega ne sprejemajo kot znamenje, ostanejo zaprti v svoj svet: ni od Boga ta človek, ne marajo spregledati, samozadostno in naduto zavrnejo ozdravljenca: ves si rojen v grehih in ti nas boš učil!

– drugače ravna ozdravljenec, ki se mu postopno odpirajo oči njegovega spoznanja: najprej ugotavlja, da grešnikov Bog ne usliši, potem zatrjuje, ko bi ta ne bil od Boga, bi nič ne mogel storiti, nazadnje pred Gospodom izpoveduje: verujem!

3. Podobno se dogaja z vsakim človekom, ki si prizadeva, da bi se dokopal do globoke, osebne, trdne vere: odpirajo se mu nova obzorja, nove perspektive:

– Kristus zanj ni le človek čudovitega nauka in dejanj, je Odrešenik, je Bog med nami in z nami –  Sveto pismo ni le stara preizkušena modrost, ampak beseda, s katero Bog nagovarja človeka – Cerkev ni le socialna ustanova, ampak Kristusovo skrivnostno telo, ki vse hoče usmerjati k odrešenju – bogoslužje niso le neki obredi, ampak predvsem oseben stik človeka z Bogom – človek ni le najpopolnejše bitje v stvarstvu, ampak je božja podoba, bitje, ki ima svoj cilj v življenju, v vstajenju in v neminljivosti. To so obzorja, ki jih pred človekom odpira vera!

Ob današnji božji besedi prosimo: Gospod, daj, da spregledam! Daj, da bom videl tebe ob sebi! Daj, da bom videl sebe v tvojih načrtih!

Brat Bendikt: Gospodov dan z besedo