Božja beseda nam proti koncu bogoslužnega leta predstavlja trenutke, ki jih v svoji zavesti radi odrivamo od sebe, ki se jim pa nihče ne more izogniti – gre za čas soočenja z Gospodom, čas, ko bo treba brez slehernega sprenevedanja, olepševanja, prikrivanja ali opravičevanja dati račune:
– prerok: pride dan, razžarjen kot peč, vse malopridneže bo sežgal – prav tako pa tistim, ki spoštujejo Gospoda zasveti sonce pravičnost z rešenjem;
– Gospod sam napoveduje poslednje dni: ne bo ostal kamen na kamnu, izdajali, preganjali vas bodo, s svojo stanovitnostjo si boste pridobili življenje;
– Pavel opozarja Tesaloničane, naj v pričakovanju Gospoda ne begajo…
November smo začeli s praznikom vseh svetnikov, z dnem, ko se srečujeta smrt in življenje; za mnoge je to “dan mrtvih”, za kristjana je “dan živih”, dan vstajenja in življenja. Ne moremo pri tem mimo dejstva, da je danes tudi med “praktičnimi” kristjani nemalo takih, ki se jim življenje po smrti “na oni strani” zdi nekaj neverjetnega, nesprejemljivega. Res se pri tem zaman oziramo po materialnih dokazih; tu se srečamo z jedrom tiste razsežnosti človekovega bivanja, ki mu rečemo vera. Res pa je tudi, da gre za prepričanje, ki je od davnine človeka prevevalo in prav z ozirom na večno življenje utemeljevalo tudi vrednost tega življenja, tukaj in zdaj.…