Ribnica

 

 

 

1. Vsak od nas se je že srečal s smrtjo, nekdo s smrtjo starejšega sorodnika, ki je na nek način že pričakovana, drugod je smrt čisto nenadno udarila v cvetoče življenje. V vsakem primeru pa je boleča, temna uganka, z okusom grenkobe. To zasledimo tudi v današnjem evangeliju: umrli Lazar, žalujoči sestri, verni Judje; vsi so verni, vendar jih smrt kljub temu težko prizadene, in Jezus čuti z njimi! Ne pove običajnega žalnega govora, ne tolaži z obljubami »onostranstva« in ne daje kakih meglenih obljub:

– brez sence negotovosti poudari, kar ni še nihče pred njim in ne za njim: jaz sem vstajenje in življenje – nihče si nikoli ni drznil reči kaj takega;

– sledi še nezaslišano nasprotje: kdor vame veruje, bi živel, tudi če umrje;

– Pavlu je kasneje osrednja misel oznanjevanja: on, ki je Jezusa Kristusa obudil od mrtvih, bo tudi vaša umrljiva telesa oživil po svojem Duhu.

2. Kako je mogoče živeti, če umrjemo? Pogosto se nam vsiljuje misel o koncu, vrta v nas samih, narekuje in vsiljuje jo indiferentno okolje: saj potem ni nič, pač preminemo, konec je, pogreznemo se v nič. Nekaterim res bolj odgovarja življenje v smislu jejmo in pijmo, jutri bomo umrli; toda ali je človek res samo kot žival, ki pogine, in za njo ne ostane nič. Ali človek, telesno, duhovno, razumno in čuteče bitje vendar nima nekih daljnosežnejših ciljev?!

3. Iste misli, ki jih je povedal v pogovoru z Marto, Jezus govori tudi nam, danes, tukaj! Isti Jezus je med nami! Gre le za vprašanje, koliko smo odprti za njegovo besedo, ali jo jemljemo resno! Če sprejmemo njegovo besedo, se v nas marsikaj prav v koreninah spreminja:

– bogoslužje, h kateremu smo se zbrali, ni le dolžnost, je osebno srečanje z Gospodom;

– vstopamo v nov prostor, v novo okolje, v okolje Kristusa, ki o sebi pravi, da je življenje, in tudi nam prinaša življenje v izobilju – to je njegovo poslanstvo!

4. Nazadnje se spet lahko ustavimo pri pomisleku, da so vse to lepe besede, celo privlačne, vendar pa tega ni tako preprosto sprejeti. Spomnimo se učencev: tri leta poslušajo Gospoda, vidijo znamenja, ob trpljenju pa zbegani, učenca na poti v Emavs: mi smo upali – zdaj pa je vsega konec. Vstali jih slednjič le prepriča: Kristus je moral to pretrpeti, da je šel v slavo. Počasi se utrdi vera, postanejo priče vstajenja. Tudi nas Gospod vabi, da bi živeli iz vere v vstajenje. Naj nas prežarja vstajenjska vera, upanje, ki ne razočara!

br. Metod Benedik - Gospodov dan z besedo