Ribnica

 

 

 

Zadnjič smo zapustili Jezusa in njegove učence sredi velikega veselja. Jezus je pravkar pomnožil kruh in ribe; vsi so jedli in se nasitili. To je bil – sem rekel zadnjič – najbolj vesel piknik v zgodovini. Navdušenje ljudi nad Jezusom je preseglo vse meje, nekateri so celo pomislili, da bi ga postavili za kralja.

Lepo se je bilo poveseliti in uživati v praznovanju. Jezus pa (in tukaj vstopamo v današnji evangelij) »primora« učence, da so šli v čoln in se prepeljali na drugo stran. Noče, da bi se zadrževali ob uspehu in bi pozabili, kakšno pot imajo pred seboj. On pa je med tem »odpustil« množice. Malo prej so apostoli namignili Jezusu, naj »odpusti« množice. Toda Jezus jih ni poslušal; najprej je hotel ljudi nasititi. Zdaj pa, ko so se nasitili, jih lahko mirno odpusti.

Ko so se množice razšle, se je on umaknil sam na goro in tam molil. Spusti se noč. Nad jezerom se razbesni hud vihar in valovi so začeli premetavati čoln. Jezus jim »proti jutru« pride naproti tako, da hodi po vodi. Ker se je Peter hotel prepričati, da je zares on, je rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« V tako resni stvari noče delati po svoji pameti, noče skušati Boga in do tu ravna prav.

Jezus mu pravi: »Pridi!« On stopi iz čolna in hodi po vodi Jezusu naproti. Tistega, kar se v nekem trenutku zgodi v notranjosti ubogega Petra, nihče ne ve. Dejstvo je, da se je ustrašil vetra in se je začel potapljati. Toda v sebi je pripravljen zaklicati Jezusu: »Gospod, reši me!« Jezus iztegne roko, ga potegne ven in mu reče: »Malovernež, zakaj si podvomil?« Vsi so se začudili in obrnjeni k Jezusu zaklicali: »Resnično si Božji Sin.«

Do sem evangeljsko dogajanje. Toda evangeljski dogodki niso bili zapisani, da bi jih le pripovedovali, ampak da bi jih ponovno doživeli. Vsakokrat, ko jih človek posluša, je povabljen, da stopi v evangeljsko dogajanje in iz opazovalca postane udeleženec. To je razlika med evangelijem in vsako drugo knjigo tega sveta. Evangelij je živa in ne mrtva knjiga.

Prva Cerkev nam je glede tega za zgled. Način pripovedovanja o dogodku nam kaže, da je krščanska skupnost že »vstopila« v zgodbo. Naobrnila jo je na svoj položaj. Ko je tisti večer Jezus odpustil množice, se je sam povzpel na goro, da bi molil; v času, ko Matej piše evangelij, se je Jezus že poslovil od svojih učencev in je šel v nebesa, kjer živi, moli in »prosi« za svoje. Nekoč prej jim je naročil, naj s čolnom odplujejo na odprto morje; zdaj pošilja Cerkev na širno morje sveta. Takrat je začel pihati močan nasproten veter; zdaj Cerkev izkuša prva preganjanja.

Kaj govori kristjanom v tem novem položaju spomin na tisto noč? Jezus ni bil oddaljen in odsoten, vedno lahko računajo nanj. On tudi zdaj naroča svojim, naj pridejo k njemu »po vodi«, naj hodijo med valovi tega sveta, opirajoč se edinole na vero.

To ne bo vedno lahka naloga: prišli bodo tudi trenutki teme. Spraševali se bodo, ali Jezus ni bil »prikazen«, ali vse tisto, kar so doživeli z njim in verovali, ni bila utvara, prevara. Toda kar se je zgodilo Petru, jih je spominjalo, da jih Jezus tudi tokrat ne bo zapustil. Konec koncev bo preizkušnja le še prečistila njihovo vero, celo tako zelo, da bodo kot mučenci sposobni izpovedati – tokrat pred sodniki nenaklonjenih sodišč –, da je Jezus Kristus »resnično Božji Sin«.

Rekel sem, da smo to sedaj povabljeni storiti tudi mi: naobrnimo ta dogodek na našo osebno človeško izkušnjo. Kolikokrat je naše življenje podobno življenju v čolnu, ki ga »premetavajo valovi zaradi nasprotnega vetra«. Čoln sredi težav je lahko vaš zakon, poslovno življenje, zdravje … »Nasprotni veter« je lahko nasprotovanje in nerazumevanje ljudi, ko gre vse narobe, težave pri iskanju zaposlitve ali stanovanja.

Morda smo se na začetku pogumno lotili težav odločni, da ne bomo omahnili v veri in ne opustili zaupanja v Boga. Za kratek čas smo tudi mi hodili po vodi, kar pomeni, da smo zaupali le v Boga. Ko pa je kasneje preizkušnja postajala vedno daljša in trša, se nam je v nekem trenutku zazdelo, da ne bomo zmogli, da se potapljamo. Izgubili smo pogum.

To je trenutek, da se spomnimo in začutimo kakor nam osebno izrečeno Jezusovo besedo, ki jo je bil namenil svojim apostolom:

»Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!«

»Pogum!« Hoté sem malce raziskoval ta vzklik in prišel do naslednje ugotovitve: v evangelijih in v vsej novi zavezi ta vzklik prihaja vedno in samo iz Jezusovih ust:

»Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi!«

»Bodi pogumna, hči, tvoja vera te je rešila.«

»Bodite pogumni: jaz sem svet premagal!«

»Pogum!« – pravi Jezus, ki se neke noči prikaže Pavlu. »Kakor si pričal o meni v Jeruzalemu, tako boš moral pričati tudi v Rimu« (Apd 23,11).

Ena sama izjema je, a tudi tu je vmes Jezus. Ko nekateri pravijo slepemu iz Jerihe: »Le pogum, vstani, kliče te (Jezus)!«

Priznani slovar besedo pogum razlaga kot »prirojeno duhovno moč ali pa moč, ki jo spodbuja zgled drugih, ki omogoča, da se soočimo z zahtevnimi, težkimi položaji, tudi s smrtjo, ne da bi se odpovedali ostalim zares izbranim lastnostim človeške narave«.

Znana je misel, s katero duhovnik Abbondio v romanu Zaročenci opraviči svoj strah in omahljivost: »Kdor nima poguma, si ga ne more podariti.« Prav to prepričanje moramo z evangelijem v roki zrušiti. Kdor nima poguma, si ga lahko podari! Kako? Z vero v Boga, z molitvijo, ko v sebi obnavlja Jezusovo obljubo, ko ponavljamo ali celo vzklikamo samemu sebi: »Toda Bog je in to je dovolj!«

Kolikokrat rečemo drug drugemu: »Pogum, videl boš, da bo šlo vse dobro!« Čeprav smo kakor trsti, ki jih je mlatil veter, kljub vsemu opogumljamo druge trste, naj se ne bojijo vetra! Naše besede ne spreminjajo stvari, so samo besede. Ni pa tako, ko reče Jezus: »Pogum!« On je »premagal svet«, on je imel pogum tudi za nas. Zato ne reče preprosto: Pogum! Ampak: »Pogum, jaz sem!« Jaz, Božji Sin, ki je spoznal bolečino, temo, smrt. Na Jezusovih ustih je beseda pogum učinkovita; stori tisto, kar pomeni, dâ tisto, kar zahteva.

Marsikdo pravi, da je pogum, ki temelji na veri v Boga in na molitvi, neke vrste alibi, beg pred lastnimi zmožnostmi in odgovornostjo, kot da svoje dolžnosti prelagamo na Boga. Prav ta misel je izražena v znanem dramskem delu B. Brechta, ki ima pomenljiv naslov Mati Korajža in njeni otroci. Delo je umeščeno v nemško okolje v času tridesetletne vojne; glavna junakinja je žena, ki jo ljudje zaradi njene odločnosti poimenujejo »Mati Korajža«.

Drama se konča z naslednjim prizorom. Sredi noči vladne vojaške enote, ki so pobile stražarje, napredujejo proti protestantskemu mestu Halle, da bi ga zažgale. Kmečka družina na obrobju mesta, ki je gostila Mater Korajžo in njeno mutasto hčer Kattrin, ve, da ne more narediti nič drugega kakor moliti za rešitev mesta pred uničenjem. »Ničesar ne moremo storiti – pravijo mutasti deklici –, da bi ustavili kri, ki se bo pravkar začela prelivati. Čeprav ne znaš govoriti, znaš vsaj moliti. Če te nihče drug ne sliši, te sliši On.« Toda Kattrin, namesto da bi začela moliti, se hitro povzpne na streho njihove hiše in začne obupano tolči po bobnu, dokler ne opazi, kako se v mestu začenjajo prižigati prve luči in je bila gotova, da so se meščani prebudili in so pokonci. Njo so vojaki sicer umorili, a mesto je bilo rešeno.

Prikrita kritika (in to je klasična marksistična kritika) je uperjena proti tistemu, ki bi prekrižal roke in čakal, da bo Bog storil vse. Ni pa to kritika resnične vere in resnične molitve, ki je vse kaj drugega kot pasivna vdanost v usodo. Jezus je pustil, da so učenci vso noč veslali proti vetru in uporabili vse svoje moči, preden je posredoval.

Vsi dobro vemo, da so v življenju položaji, ki jih niti z odločnostjo Matere Korajže in njenih otrok ne moremo rešiti. Evangelij nam pravi, da niti v teh primerih, ko – človeško rečeno – ne moremo ničesar storiti, lahko vedno zakličemo, kakor je zaklical Peter, ko se je potapljal: »Gospod, reši me!« To razmišljanje bi rad sklenil z Božjo besedo, ki jo beremo pri preroku Izaiju:

»Omagujočemu daje moč,
onemoglemu povečuje vzdržljivost.
Mladeniči omagujejo in pešajo,
mladci se spotikajo in padajo,
tisti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč,
vzdigujejo trup kakor orli,
tekajo, pa ne opešajo,
hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,29-31).

Mnogi so izkusili resničnost teh besed. Če smo med temi »omagujočimi in onemoglimi« tudi mi, skušajmo »zaupati v Gospoda« z vsemi močmi in bodo tudi nam zrasla krila.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 259-263. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.